lil`mya

"You don't need a big penis. Bigger is not better. As long as you got 10 fingers and tongue, you can do it."

Tako. Predpriprave so tu. Potem sledijo še priprave in potem smo tam. :)
Seveda, december prihaja. Veseli december!

In letos sva se midve z mojo miško odločile, da bova pohajkovali. Mah, moj dragi večino časa dela, doma me zvečer itak ne pogrešajo in ker sva po nabitem letu nujno potrebni zabave seveda morva izkoristit to potrebo.

Začel se je z nedolžnim četrtkom. Spet se začenjajo Localovi četrtkovi koncerti, ki so vsi po vrsti naravnost čudoviti, vsaj tisti, ki sem jih jaz obiskala so bili.
Ta četrtek sva šli na relaksacijo za ušesa (izkazalo se je za vse prej kot to), na koncert odlične Jadranke Juras. Js sm poznala en komad, Adriana dva. Imele pa sva se čist kul. Punca res obvlada, poleg tega je mela ene par krepkih vmes o Drnovšku, o njej kot feministki in o Nini iz Tabujev. Ima hud glas, tak za na rnb sceno, ampak sej vsi vemo kaj je rnb v sloveniji. Zato se le naj drži tega kar je delala do sedaj, ker je odlično. Za pokušino vam priporočam njen duet s Samom - Madam Butterfly. Nama je najljubši. :) Sta mi pa všeč tudi oba njena dueta z Došo.

Petkovi večeri so bili do nedavnega rezervirani za posedanje v enem loakalčku, spremljanje najnovejših outfitov in za koktejle. Potem je Urška rodila (oz. bila še mesec in pol prej v bolnci) in smo imele malo pavze. Ta petek pa smo bile spet na starih tirnicah le, da se nam je pridružila še Katarina. In prav je tako. Smo ena odlična deteljica, ki se ima skupaj res fenomenalno. Bilo je odlično spet malo posedet z novopečeno mamico, se nasmejat, poklepetat in naplesat. Me zlo veseli, da je takšna. Še bolj me veseli, da ima tako skrbnega, razumevajočega "moža" (o tem malo nižje ... lol). Skratka, ob pol dveh, ko sem opazila oblaček nad njeno glavo s sliko njene Ane sem vedela, da jo je treba čim prej spustit. Pa še napačn modrc je imela. :)

Včeraj pa ... uf ...
Adriana je imela obletnico (njene) mature. Ampak, ker se mene smatra kot prisesek čez vsa štiri leta sem potem svoj smrček mogla prislont še js. :)
In ni mi žal, čeprav se mi reees ni šlo.
Sej vem, da to rečem vedno ko ga s tabo žuram, sam: tak noro še ni blo nikol.
Sej veš - ti si js in js sm ti. (God help them around us 2)
No, včeraj pa sva pol noči prežurali z očkom od Ane. Potem sva se raje umaknili ... da sta si fanta lahko dala duška.
V glavnem kokrkol že, Adriana ima prav najboljše sošolce. Pa še radi me imajo. :D
Namizni fuzbal, vip room, smeha na polno, dobra muska.
Za ponovit.

>>Drugače pa je tole moj stoti post. Hip hip hooray!

V zadnje pol leta (ali recimo malo več) sem besedo otrok/dojenček slišala večkrat kot leta prej. Pravzaprav največkrat v življenju. Okoli mene se gnetejo trebuščki in vozički, kot še nikoli prej.
Stara sem 23 let (in pol). So to takšna leta? So mi bila ob rojstvu, takrat ko se ti piše usoda, dodeljena ta leta za ta korak, jaz pa jih zanemarjam in jih preživljam na drugačen način? Ali je k temu pripomogel le letošnji baby boom?
Zanemarjam najstniške sanje o teh letih? Mamica. Družina. Odgovornost.
No, tega ni. Niti ne kaže na to.
Bom stara mamica?
In, o moj Bog, mi bo "odpeljal vlak", če ne bom vzela resno usode zapisane ob rojstvu?
Ne, resnično ne želim tega, da bom (primer) sinčku pri osmih letih želela pomagati sestavljati Lego kocke in, ko se bom medtem v stotinki sekunde spomnila, da so lešnikovi krhlji v pečici že pečeni, me bo med hitrim vstajanjem zagrabilo v hrbtenici in bom za vikend namesto na Veliki Planini, v spalnici bulila v strop?
Ker dvomim, da se mi vitalnost z leti boljša in ker dvomim, da so moji sklepi vsak dan bolj pripravljeni na takšne gibe.
Blame me ampak nisem karieristka, vsaj ne v tolikšni meri, da bi mi to predstavljalo prioriteto pred družino. Konec koncev niti ne vem kaj zame kariera sploh je. (Ampak to je že druga zgodba)
Imam pa vseeno še ogromno stvari za narest prej. Obiskat ene par držav, našparat dinarčke za zibiko (pardon, za avto), šola (!), dobit željene mere v pasu in se naučit kuhat, da bomo "pr nas" tud tko dobr jedl k da bi moja mami kuhala. :)
Skratka ta moja razmišljanja ni še čas-kdaj pa bo so čist debatno usmerjena. Tko bi lahko sama s sabo debatirala dneve in dneve.
Norme, stereotipi, denar.
In ne lastno mišljenje, ne lastne želje, ne eksplozivnosti.
Se potem res sami odločimo za otroka?
Ali le sledimo "modnim smernicam"?
Trenutno je "v modi" imeti otroka pri 40-ih letih. Js pa ne bom moderna na tem področju. Ne.
Seveda je tu še pomemben dejavnik, ki ga ne smem zanemarit pri načrtovanju pokakanih pleničk.
Partner.
Ima(va) dovolj v žepu?
Je sploh pripravljen na to?
Si sploh (kdajkoli) želi družine?
Sva sploh toliko usklajena, da sva lahko starša istemu otroku?
Je najina veza dovolj zrela?
Poroka?
Kaj mu sploh predstavlja otrok?
Je sam še otrok?

Oh ... Oh ...

Seveda je odgovornost. Otrok je odgovornost.Ta korak, z vse kar prinese zraven, je zelo odgovoren in mora biti premišljen over and over again.
Res?
To pomeni, da če se jaz odločam leta in leta in leta in leta in potem ko imam vso podlago, ki sem si jo narisala pred desetimi leti, bomo pa srečna družina?
To pomeni, da bom dobra mamica, da bova potem odlična starša, ker imava službi, hišo z ograjo, psa in vikend na morju?
To pomeni, da bom, ker bom bolj modra lahko otroka naučila več stvari in bo čez 30 let genij in bomo vsi ponosni?
Mi takšen otrok ne more čez 15 let obrnit hrbta in me ozmerjat s psovkami?
To pomeni, da bodo vsi ostali, ki otrok niso načrtovali in nimajo izpolnjenih zgornjih pogojev nesrečna družina? Njim se rodi tat?
Aja?
Potem pa naj bo tako ... :)


Sicer pa je tale post le besedno ozražanje mojih misli in ne se preveč usedit nanj. Ker se, seveda, zavedam kaj pa mi je pomembno pri takšnem koraku. In na nekaterih področjih še nisem tako dobro skovana, niti še pripravljena. Pa še streho nad glavo bi potrebovala pred vsem drugim.
Sem pač preprosta punca, ki si v življenju želi (le) preprostih reči. Ker ni veliko stvari, ki bi se jih lahko v življenju veselila, tistih, ki še prihajajo. Te pa se veselim. Ko bo Bog dal. :)

Americans are crazy...

01. A pizza gets to our house faster than an ambulance.

02. There are handicap parking places in front of skating rinks.

03. Drugstores make the sick walk all the way to the back of the store to get their prescriptions while healthy people can buy cigarettes at the front.

04. People order double cheeseburgers, large fries, and a diet coke.

05. Banks leave two sets of front doors unlocked and open and then chain their pens to the counters.

06. We leave cars worth thousands of dollars in the driveway and put our useless junk in the garage.

07. We use answering machines to screen calls and then have "call waiting" so we won't miss a call from someone we don't want to talk to in the first place.

08. We buy hot dogs in packages of ten and buns in package of eight.

09. We use the word "politics" to precisely describe our crazy process: "Poli" in Latin means "many" and "tics" means "bloodsucking creatures".

10. We have drive-up ATM machines with Braille lettering.

Ne nimam se za jameričanko, enostavno nimam volje popravljat.

Line Rider - beta by *fsk on deviantART



Takolele.

Če že inspiracije za pisanje trenutnih dogodkov ni, pa vsaj malce zabave. :)

Za predstavo kam te lahko dolgčas popelje pa: Jagged Peak Adventure

Break a leg. :*

Razburljivejšega tedna od tegale, ki se mi vleče od nedelje pa še ne. V nedeljo zvečer urgenca, ponedeljek cel dan postelja, torek pri zdravniku, potem ceu dan postelja, sreda cel dan postelja, poslabšanje, četrtek zdravnik, danes še ne vem kaj me čaka.
Juhu.

Moja ledvica (da, samo ena - zaenkrat) se je vnela in to grdo vnela.

Joy of life, vam rečem.
Če ne drugega sm končno začela gledat America's Next Top Model, po dolgem času kartala, drugače pa po večini vodoravno in čim bolj pri miru, ker ko zaboli - zaboli.
Tu pa tam sm prejela kakšn sms-ek, ki mi je polepšal dan. Ne vem zakaj je tako, ampak ko si bolan (itak maš čist preveč časa za razmišljat) pričakuješ, da se bo kdo spomnil nate. Pač, kar nekdo. Pa nč. :( Verjento sm js preveč prijazna in potem preveč pričakujem od drugih, ki to niso. Sej, kul ... sam mičkn sm v takem moodu. Jutri bo bolje.
Kakorkoli že ... nagledanih imam en kup novih čevljev na netu (ki jih seveda nikoli ne bom imela), upam, da mi ne bo treba v bolnico (čeprav včerajšnje napovedi in današnje počutje kažejo drugače), spet tiho opazovala nevljudne upokojence kako ne upoštevajo črte diskretnosti, vem vse kar se dogaja po Sloveniji/svetu in imam najboljšega fanta na planetu.
Vsaka stvar je za nekaj dobra. Kajne?

In ... joj tok sm hotla skenirat stranske učinke ketanola pa sm zgubla papirček. :( Res pol strani enih pizdarij, prav strah me je ko ga vzamem ... ja, tud js mam stranske učinke. Kakšne pa raj obdržim zase. :)

Drugače pa že cel teden poslušam ene in iste stvari, ko omenim mojo bolezen, zato:

• nikoli v življenju nisem nosila majčk nad popkom, pravzaprav polovica ljudi, ki me pozna sploh ne ve, da imam pirs v popku, ker ga kažem izključno in samo na plaži. Ampak js poslušam samo še to, da kako se pa ta današnja mladina ne pazi. Gola ledvica in nevem kaj še.
• Žabe, topli zoknčki in spodnje majčke so obvezne. Že nekaj časa. Tko, da NE.
• Topel čaj je eden izmed mojih ljubših napitkov in ga popijem ogromno.
• In obožujem boksarke in že dolgo ne preferiram več tangic.

Tko, da dragi vsevedneži, hold your horses. ;)


Lepo se imejte in pazite na zdravje.