lil`mya

V ponedeljek sem celih sedem ur v službi sanjala samo hudo masten in slasten kebab. Ne znam opisat kako sem si ga želela. Posebej sedaj, ko malce pazim kaj dam v usta potem pride moment šibkosti, ko se enostavno moram namastit.
In tako sem o predlogu povprašala še Aleša, ki je idejo nemudoma podprl. Švijum, sem odjadrala po službi naravnost do tistega kombija v katerem pripravljajo takšne "slaščice". Bistvena razlika od ljubljanske konkurence. Tu imajo vedno pospravljeno, zelenjava zgleda veliko lepše, iz nikoder jim ne kaplja švic (zaradi tega imam še zdj nočne more), slika Turčije z obema mošejama ... No, treba je priznati, da smo pa tule kar na boljšem in to ob katerikoli uri. Ker v Ljubljani vedno naletim na umazan lokal in prešvicane dečke (jaki!). Ampak ni biu to point. Point je bil v odnosu, ki ga imajo tile dečki z nami - strankami. In to vedno. Vedno nekaj smešnega, vedno cel kup prijazosti, nasmeški, ki prikažejo na manjkajoče zobe in podobne malenkosti jim dajejo svoj čar. "Boš vrečko, gospa?"
Čar, ki ga naslednje jutro nisem opazila. Med nakupovanjem z mami sem namreč prav prisluhnila našim delavkam /-cem, ki so me imeli čast tisto jutro streči. In to ob dostojni uri. Kaj bi šele bilo, če bi morali tam prebiti celo noč, kot jo morajo večkrat dečki v kombiju.
Kaj sem opazila? Nobenega nasmeška, nobenih "Hvala, pridite še kaj!", brez kančka prijaznosti, da nebi slučajno pričakovala osladnosti, ki je včasih nadležna, a ti vseeno da občutek, da si nekdo. Ne pa, da imaš občutek, da si komu v napoti, ko nakupuješ v njihovi prodajalni.

Zakaj smo takšni?
Sploh si ne upam predstavljati kako smo potem predstavljeni turistu, ki si dela vtis o naši deželici. Saj smo po naravi ja prijazen narod. Vsaj jaz sem imela takšen občutek. Mislila sem, da premoremo vsaj kanček tiste kmečke prijaznosti in ustrežljivosti. Priznam, da so mi v Egiptu res najedali s prijaznostjo, ampak to njihovemu narodu da čar. Nasmeški so povsod, saj ni pomembno zakaj. Mi pa bi bili v njihovih očeh prav pusti. Verjetno.

Res me je razžalostila misel, da prodajalka, ki 7 ur sedi za blagajno ne seže niti do nohtka možakarju, ki dela po 12 ur na dan na nogah in vseeno postreže kot se šika. Včasih imam "Ally McBeal preblisk" in bi tisto kislico kar stresla in ji obrazložila svoje. Še sreča, da znam brzdat svoje misli. In še sreča, da obstaja blog. :)

Pri svojih krepkih 23.5 letih sem v življenju šla skozi toliko različnih tipov prijateljstev, da glava peče. Od tistih, ki so me izkoriščali na vse možne načine, najbolj odmeven, ki se ga trenutno spomnim je finančni, verjetno zato, ker še vedno ni pokrpan. Ja, ljudje so usrani. Potem sem imela ob sebi prijateljico, ki se je pač izkazala za preotročjo za svoja leta, oziroma zame, i guess. Prav tako je zanimivo prijateljstvo, ki me veže s punco, ki živi par kilometrov stran od mene (manj kot Aleš) in se, verjetno zaradi tega, nisva videli že tri leta (najmanj).
Skratka kar nekaj dušic je že našlo prostor v mojem srčku, za nekatere mi je žal, da sem jim namenila tudi eno minuto, za druge mi je žal, da jim ne namenim več ur.

Ne vem kaj bi rekla o ljudeh, ki me obdajajo trenutno. Z nekaterimi se odlično ujamem, spet z drugimi imam prav smešen odnos, ki niha na lestvici skoraj vsak mesec.
Še vedno me kakšna razočara, sej smo punce, sej vem kakšne smo. Včasih tečne, včasih napadalne, včasih preveč sarkastične. Težko je dvema puncama prijateljstvo furati popolnoma brez prepirčkov, brez ženskih nesporazumov. No, vsaj pri meni je tako, da ni vedno popolno. Če bi bilo bi me verjetno zmotilo prav to.

Danes sem poklicala le tisti dve, ki ju imam rada. Pa ne zaradi tega, ker eno poznam že desetletje in ne zaradi tega, ker mi je druga pač blizu. V tistem trenutku sem vaju enostavno potrebovala. Le onidve vesta. In kako sta potem poskrbeli zame. Kot, da sem krhka kot steklo.

Kaj pa vem zakaj sem takšna, da ob sebi vedno potrebujem močne prijatelje. Brez njih se mi dan enostavno zdi gnil. In niso to ljudje s katerimi grem pač na kavico. Js tega enostavno ne znam. Ne morm met ob sebi nekoga in ga ne imet resnično rada. Ali pa vsaj čutiti krepko simpatijo do njega. :)
Ne morem si predstavljati kako grozno bi mi bilo, da danes nebi imela koga poklicati. Oziroma, da bi poklicala koga pa bi dobila napačen feedback. Kako je, ko ugotoviš, da si sam? Da imaš ob sebi napačne ljudi?
Saj imamo ob sebi gruče le za čvek, le za kavice, za pomoč pri tej ali oni malenkosti pa vseeno ... Kaj pa ko se nam zalomi in to na takšen jebeni način, da enostavno ne moraš biti niti minute več sam s to stvarjo in bi jo rad zavpil nekomu, ki bi te razumel? Kaj pa, ko se ti je zgodila stvar ob kateri začutiš nujo, da pokličeš prijatelja? Pa brskaš po imeniku gor in dol, potem pa se potolažiš, da je itak bolje biti sam.
Pa je res?

... lahko rečem, da je zima.Ne vem še, če mi je všeč, bom povedala jutri zjutraj ko bom ugotavljala kako se transportirati v službo. :)

Takole zgleda pri nas:

Ljubljančani ste verjetno že vsi dobro obveščeni, da Radio Antena prireja simpatično nagradno igro 5 evrov za 50.000 evrov. Če pa niste bili do sedaj pa sem vas ravnokar obestila sama. :) How sweet is that? Skratka malo je treba poslušat radio, imeti pri sebi bankovec za 5 evrov in z malo sreče se vem denarnica še dodatno napolni. :)

No, (celjski) lokalni radio - Radio Fantasy - pa prireja prav tako zelo simpatično nagradno igro, ki vam prav tako lahko prišpara par evrov. :)
Naš radio pa vam kar lepo plača položnico. Napotke o sodelovanju v nagradni igri najdete v linku. :)
Torej, če ste na kratkem (pa tudi, če niste) pošljite položnice (kakršnekoli le, da ne presegajo vsote 200 evrov) in prav tako tudi tukaj - poslušajte radio. :)

Kaj takega se res ne gre kar zanemariti, je tako?

Pa je mimo. :(
Čist prehitro so se končali tile dnevi. Na srečo sva se dovolj zgodaj zbujala tako, da je imel človek vsaj občutek, da dan traja malo dlje. Čeprav sva dni tako na polno izkoriščala, da je bila kaj hitro ura devet in midva že v postelji. Ja, že v postelji. Na primorskem je namreč tako mrzlo, da sva se zvečer najbolje počutila pod kovtrčkom. Skratka v postelji. :)
Drugače pa sva prehodila velik del Portoroža (čeprav še zdj ne veva kje je Plestenjakova Playa), skoraj cel Piran in stari del Kopra. Res škoda, da je bilo tako mrzlo, ampak sej me je grela njegova roka.
Hotel je zelo všečen, razen pač par malenkosti, ki pa se kaj hitro razblinijo. Notranjost je preprosta, a luštna. Hrana je izvrstna. Natakarji pa smešni. :)
Gužve ni bilo, kar je seveda bilo pričakovati. Povprečna starost v bazenu je bila 68,7. Midva in par dojenčkov sva zbijala povprečje, da se ni zaokrožolo kar na 70. :D Ampak tudi to je bilo, roko na srce, pričakovati.

Iz bazena sva šla, ko so se nama prsti tako izsušili, da je bilo nezmožno zdržati še minuto. Prej ne. :)
Žrla sva 3x na dan in to tako, da si še sedaj oblizujem prste, ko se spomnim na vse dobrote. Ojoj ...
Pogovarjala sva se o stvareh, ki mi še sedaj ne dajo miru.

Preživela sva čudovit 15. januar, čeprav ni bilo Swarovski biserov in Rolex ur. Tako kot je moja preljuba prijateljica zadnjič rekla: "Največje darilo, ki mu ga vsak dan daš je absolutno tvoja ljubezen." Tega pa je bilo na tone. Podarila sva si eno presenečenje in eno knjigo. Kaj iz katere strani zdaj pravzaprav ni pomembno. :) (čeprav znancem ne bo težko ugotoviti)

Pulovrčke imam, kozmetične zadeve prav tako, nagajivo spodnje perilo je zloženo.
Tudi na kopalke nisem pozabila.

Zaslužila sva si, da se po enem letu (ki to še ni, bo pa v ponedeljek) peljeva razvajat. Izbrala sva si primorsko, da bo vse skupaj bolj romantično. Vonj morske vode v zraku, roka v roki. Samo midva.

Vsak teden sem komaj čakala, da me nekdo odloži na železniški postaji, da se odpeljem k tebi. Tako kot pri prvih vožnjah v tisto smer mi še danes metuljčki letajo po želodčku in ko hodim proti tebi, ki me čakaš na tistem mestu pri avtu še vedno malo pohitim, da me čim prej poljubiš. In takrat imam še vedno mehka kolena.
Ne vem s čim sem si zaslužila, da te imam ob sebi, verjetno pa z ničemer. Ker sem te čisto sama našla, čisto sama sem si te zaželela ob sebi in čisto sama te sedaj še vedno tako zelo ljubim. Pa vseeno ne dvomim v dejstvo, da so si me angelčki nad mano dobro privoščili, ko so namerili puščico tudi vate. O osebi kot si ti sem včasih tiho sanjala na moji okenski polici. Ne vem a je to, da še sama nisem okusila takšne sreče, ki je pravzaprav na vsakem koraku in v bistvu ni nič posebnega za tiste, ki jo uživajo vsak dan, ampak pri meni je to prvič. Nihče me še ni tako osrečil kot ti. Kaj govorim, nihče še ni bil tako nor name. Z nikomer se še nisem tako dobro ujela v petju pesmi v avtu na vse grlo in z nikomer se še nisem tako otročje obnašala. In z nikomer se nočem. Le ti mi tako prikupno vzameš špangico z las in jo vržeš na sredo sobe, ker te moti, ko ležim tesno ob tebi. :)

Sploh ne dvomim v to, da bova tele štiri dni preživela kot v raju. Itak sva se še povsod imela čudovito. Sva popolnoma brez načrtov, dobro razen tistih osnovnih, veva kje spiva in jeva, to je pa tudi vse. Poleg tega pa itak potrebujeva le še drug drugega. Ostalo so le priboljški. Čeprav, priznam, da nama ne uideta šampanjček in jagode. Ker hej, ni vsako leto prvo leto.

Med prebiranjem foruma me je ena deklica spet spomnila na Zvoneta Šerugo, na potovanje, na Afriko.
Ampak kako za preklemanega hudiča frdamanega (se opravičujem) naj našparam veliko veliko več kot pol milijona?
Dobro, sej vem kako, ampak vi ne veste kako težko!!!
Sej motivacija je prava, to je res, pa se mi vseeno zdi tako težko.
Nekdo bi mi moral vsak mesec pri plači ukazati naj shranim denar nekam, kjer mi bo najmanj na dosegu (v banko?!?). To je ena izmed idej. In potem celo leto le premlevati o vročem pesku med prsti, o majici, ki se veže nate, ker ti je vroče ko svinja v Sloveniji pa sneži, o novih kulturah, o stiku z neznanim, o avanturistu v meni, o ...

In vonj, tisti vonj, ki ga oddaja Afrika. Saj veste, kamorkoli greš pobereš en kanček nečesa, ki te potem še dolgo časa spominja na doživete trenutke. Pri meni je to vonj. Ne vem, če je bil to vonj potu, ki sem ga oddajala sama, ampak dvomim, ker v Afriki enostavno ne oddaš niti kapljice tistega pravega švica, ki bi lahko oddajal tisti tapravi duh.
To je verjento vse skupaj. Vsi vonji, ki so nam tukaj pri nas neznani. Ampak, ki jih tudi Slovenija oddaja. Za tujce seveda. Ne za nas, mi smo ga vajeni. Verjento je komu tudi Slovenija že dišala. Mislim, da najbolj diši po gozdu, ker ga imamo zelo veliko. Pa po Triglavu. :)
Nisem js govorila o Afriki?
Skratka spet se v meni poraja želja po nečem, kar mi bo malo verjetno uspelo. Recimo sobo si pleskam že dobro leto pa je še vedno umazano modra.
To svojo leno rit bi bilo treba spravit še kaj drugega počet.

Sanjam Afriko.

Sanjam deželo o kateri sem že toliko prebrala (in imam občutek, da bom kmalu še več), želim si a se mi zdi tako daleč. Mislite, da mi lahko uspe? Da mi lahko čisto resnično uspe? Bi me (naju?) Šeruga vzel s sabo?

Eden največjih sončkov kar sem jih imela možnost takole virtualno spoznati, kasneje seveda prav tako v live verziji. :)
To, da mi je že na tisoč in en način virtualno pomagala, da mi je stala ob strani in mi bila v oporo z nasveti v mojih težjih trenutkih in to, da je enostavno tako zelo pridna - to si zasluži pohvalo.

Včeraj pa me je še obdarila z enim in edinim in totalno unikatnim koledarjem za leto 2007. Moja stena je ena in edina, ki jo bo krasil tale lepotec.

Hvala ti, Tamau. :*

~~~

Prekleti, umazani, majceni in ne glede na vse nujno potrebni Ojri mi res že načenjajo živčke. Sploh v službi. Ampak ne bomo o tem zdej.
Tolarjev se je treba znebit. Zato sva se danes z mami zorganizirali, pregledali žepe hlač, jakn, plaščev, jopičev, obrnili avto na glavo in ga stresili in nabrali lušten kupček zlatnikov in celo nekaj srebrnikov, ker vsega skupaj ni bilo niti za burek + jogurt (čeprav je verjento bilo, ampak to zdej ni pomembno) sva se odločili, da gre vse skupaj v tisto plastično škatlico ob Šparovih blagajnah.

Tako.
In sva donirali.
Gospej Župančič naravnost v žep. :)
Ampak občutek je pa dober, ko si dopoveduješ, da bodo lačne sirote v Afriki dobile kos kruha, ščepec prosa ali jabolko samo zaradi tebe.

~~~

I feel slobob.

Resnično: Kdo pa nima 5 Ojrov?
In še bolj resnično: Kdaj bo naslednja šansa, da je vaš obraz na OI?

No?

Se mi je zdelo.

Saj vidite, da slovenski šport izumira na vseh področjih. Če že imamo fante/dekleta, ki imajo dar pa poletijo v tujino, ker tu ni denarja. Torej, dejmo bit mi njihovi sponzorji. :)

Skoraj sem zakričala, ko sem stopila skozi vrata!