lil`mya

Nov Neishin plošček je absolutno fantastičen. Sama sem si ga privoščila direktno na dan izida in bila navdušena že ob prvem poslušanju.
Ampak sem počakala še nekaj časa z oceno. Sem mislila, da se bom po kratkem času pač naveličala. Pa se nisem. Vse prej kot to.
Naravnost zaljubljena sem v njen nov cd. Niti slučajno mi ni pol tako dober kot prvi (prejšnji).
Prav vsak komad je zadetek v žilo, v ušesa...

Želim si izpostaviti enega in reči zanj, da je najboljši pa ne morem. Mogoče ... ah, ne. Prav si so perfektni.

Plošček privoščim vsakomur. Jaz ga poslušam non stop. Najbolj sede v avtu. Ko se v garderobi preoblačim po službi sem že čisto živčna, ker vem, da jo bom, ko se bom vozila, spet poslušala.

Res nisem vedela, da me boš takole prevzela, Neisha. Ampak si me. Tole je čista desetka. :)

>> njen myspace z nekaj novimi komadi

Pridi kmalu v Celje.

Moj spletni dnevnik, ki sem ga (kako egocentrično od mene) poimenovala kar malce po sebi. Zakaj? Ker sem resnično (!) majhna in ker mi je ime Maja. Neverjetno, kajne?

Vse čestitke meni, ker tako pridno objavljam dogodke iz mojega zasebnega življenja, ki vas vse blazno zanimajo, da spati ne morete.

11. oktobra 2005 je bil objavljen prvi post, a sem ta datum kar malce zanemarila. Me čudi, da sem sploh opazila, da praznujeva, še istega meseca. Oops. :)

Enivejz, ful dobr. Žurka bo dans zvečer, jst pa comp se bova nacedila do amena. Vljudno vabljeni vsi skupaj.

Že od nekdaj sem fan odločitev, idej, preskokov in takšnih podobnih stvari. Pa tudi, če nikoli ne bo nič iz tega me zadovolji že misel na nekaj kar bom počela tam, z nekom ali misel na to, da bom že jutri [vstavi poljubno]. Rada si predstavljam, si v glavi narišem sliko vsega kako bo in priznam, sem potem malo žalostna, če se vse skupaj ne uresniči, ampak impulzivna kot sem, si že naslednjo minuto belim glavo z drugimi stvarmi. :) In to me osrečuje.

Trenutno imam v glavi na miljone novih prebliskov, ki mi kradejo čas. In ravno jutri se mi začne uresničevati tista močna. Tista, ki se je morala uresničiti.
Prihaja čas zimske opreme, kar pri meni vključuje: debele zokne, debele žabe, dve spodnji majčki, debeli puloverji in še debelejše bunde in puhovke.
Zato si lahko predstavljate kako moja, že v osnovi zelo majhna postava zgleda ob teh hladnih dnevih. Kot kakšna kepica, ki se bo skotalila nekam.
Skratka, kepica v kompletu z vsemi zgoraj naštetimi pripomočki ja, to velja. Pod vso to zimsko opremo pa moram skrbeti za odvečno maščobo, ki jo začnem jutri topiti z aerobno vajo. Končno. Spet. Nujno potrebno. Želim tisti tako lepo izklesani trebušček nazaj. :)

In že piham prah iz moje Isostar plastenke, čistim tenisice, peglam trenerko in majčke.
Na kratko povedano, sila ponosna sem nase, ker sem se spet končno spravila tja in zraven za sabo potegnila še babnice, ki bodo migale z mano. In jutri začnemo.
Pha, kar komaj čakam, pa kaj pol. :)

Če pa se mi uresniči še tista želja pa se bom sprehajati začela tudi v naravi, ne samo v telovadnici. Ampak to je že druga zgodba...

For every piece of me that wants you
Another piece backs away.

Toliko jih imam v glavi (idej namreč!), nešteto novih zamisli in preračunavanj, da ne vem več, če sem res samo obupana, ali se mi morda že malo meša.
Ideje vključujejo vse, od potovanj, norih nakupov, naglih odločitev v zasebnem življenju, menjavanju nekaterih materialnih stvari in ... ena stvar.
Ena stvar me res mami. Ne le, da me mami, meša se mi od te ideje in držim pesti, da ne bo (spet!) vse ostalo v moji glavi. Rabim samo še potrditev iz fotrove strani potem pa se začne iskanje in (upam) uspešen nakup. Česa? Nove ljubezni.
Nakup nečesa kar mi bo kradlo prosti čas in mi na obraz risalo nasmeh vsak dan znova.
Le kaj je to? :)

In, ste opazili včeraj? Deževalo je ...

a je crknil Google Reader?

Kaže mi neprebrane objave (ki jih ni malo), a ko želim prebrat objavo pri osebi mi piše, da ni novih objav.
Wtf?!?
Take a look:













Mi kdo predlaga kaj novega za prebiranje RSS-a? Al kok zdej? :)
Zamujam z branjem. Zelo. :)

Iščem kapljico upanja, kot kakšen osameli popotnik, ki mu kraj, ki ga obhodi ne daje dovolj in išče naprej. Kot kakšna ptica, ki se ne zadovolji z vsakim dimnikom, ki ga preleti, ker bo zaspala le na posebnem in tistem, ki jo bo očaral. In potem bo tam spala za vedno.

Za trenutek, res kratek trenutek, sem mislila, da sem kapljico že ujela v svojo dlan, a mi je spolzela iz konice prsta. Nisem se trudila, da bi jo še enkrat ujela, le gledala sem jo padati in pljusknila je po hladnem, sivem betonu.

Zdaj je spet vse tako kot prej. Prej, preden sem kapljico ujela.
Ne vem, mogoče jutri spet pade dež in me ista kapljica spet obišče in mi nariše nasmeh na obraz. To si želim. Ta kapljica je res posebna. Mogoče iz nekega čudnega vidika samo moja.