lil`mya

Spodobilo bi se, da ob koncu leta na blogu objavim kako fino sem preživela 2007. Kako se mi je zgodila 1001 stvar, ki me bo zaznamovala za celo življenje. Kako sem doživela razsvetljenje ob tem in onem dogodku. Kako sem spoznala tisoč novih ljudi s katerimi super shajam in sem vesela, ker jih imam res rada. Kako sem privarčevala kupe denarja za privlačna potovanja, ki jih načrtujem v 2008 in za črnega lepotca.

Pa pravzaprav, in res najbolj iskreno povedano, nimam časa na veliko razglabljati o tem. Ker se mi, tako kot že lep čas, kar nekam mudi.

Zame je bilo leto, ki mi je ponudilo cel kup stvari, za katere nikoli nisem pričakovala, da bi se mi lahko zgodile. Nekatere v pozitivnem, spet druge v negativnem smislu. Sicer pa je že vse napisano tukaj, na blogu, za nekatere zapise le jaz vem, kaj pravzaprav pomenijo in kaj sem želela povedati z njimi in baje je čar v tem.

Da, v letu 08 bom popokala najnujnejše in pobegnila tja in tja. Pa tudi lepotca si bom privoščila. Z vsem kar spada zraven. :)

Vsi moji trije bralci (mama, sestra in jaz), želim vam lepo praznovanje Nove in vse lepo v 08.

Naslov pomeni, da prihaja 08 in absolutno ne, da nekomu na tej strani prihaja. Kakorkoli. :)

Sem splezala nazaj.
Nisem rabila čudežnih napitkov ali boksarske vreče.

Kaj mi je pomagalo je bistveno bolj smešno. No, vsaj zame.

Naposlušala sem se Cecinih komadov, ki sem jih izbrskala v sestrinem arhivu. Sedaj se počutim odlično in si pečem mp3 za v avto.

Kaj naj rečem ... Pazi s` kime spavaš. ;)

Niti pobeljena pokrajina ali vse prižgane lučke na smrekici me ne morejo prepričati, da je nekaj v zraku.
Danes ne več.

Pravzaprav že od včeraj.

Brcala bi v kup sena, da bi lahko zbila jezo iz sebe.
Zame je danes nek posran dan, ki sem si ga (verjento) uspela pokvariti kar sama.

I`m so fcuking mad at you! Ampak najbolj od vsega pa me boli, ker ti tega ne veš in v bistvu nikoli ne boš izvedel. Prekleti tisti dan! Prekleti ti. :(

Fcukit, jočem kot, da je obstoj sveta odvisen od mojih solz.

सर्ववस्तूनि कारणोद्भवानि

Ne vem koliko svobode vam dopuščajo vaši urniki, ampak meni osebno se vsak dan bolj meša od vsega skupaj. Mora biti res fantastično, če si tip človeka, ki si vse stvari, ki jih jaz trenutno nosim na plečih uskladiš in skrbno urediš v 24 urah. Pa da imaš poleg tega še kakšno minutko ali dve zase, da se v nov dan zbudiš spočit. Vsakemu, ki to zmore čestitam.

Sklonjene glave lahko naznanim, da nimam kupljenega niti enega darila za moje najdražje, pa je to (vsaj meni osebno) prav prijetno opravilo. Včasih, se spomnim, sem kakšnega celo sama naredila doma. To so bili časi.

Vabila na kave, zabave in podobne zadeve od vsega hudega prestavljam in potem (če je vse tako kot je treba) prestavim tudi prestavljeni datum. Najbolje sem se imela zadnjič z Urško v kitajski restavraciji, ko sva sedeli, čvekali, se smejali in imeli prav fino. Medtem ko sem se kasneje v lokalu kamor sva šli na kozarček ali dva, zavedla kako zavijam z očmi zaradi pretirane gužve, preglasnega dj-ja in praktično vsega kar je švignilo mimo naju in ni bilo po mojem okusu. No, to pa tudi ni prav. Jaz namreč znam žurat in v tem tudi uživat.

Doma sem zelo malo časa in najbolj mi je hudo zaradi tega.

Zato od vsega hudega, ki se mi dogaja zadnje čase menjam službo. Ja, poln kufr mam vsega zato viham rokave in se predajam temu projetku. Zaenkrat sta na vrhuncu dve vrhunski ponudbi, kaj pa se bo iz vsega skupaj izcimilo pa poročam. Nočem biti preveč optimistična, da ne bom prehitro dolgega nosu padla nazaj na trda tla. Upam pa in držim pesti, da bo tako kot je treba.
Mogoče zvenim kot, da vso krivdo valim na trenutno službo, ampak temu ni tako. Vse skupaj krivim na delovni čas, ki pa resnično ni več po mojem okusu.
Rada bi malce več časa zase in mislim, da ne zahtevam preveč. :)

Se staram?

Imam blazen problem. Oziroma, blazno resen problem, bolje rečeno.
Ugotovila sem namreč, da "se kličem" z dvemi imeni. Blogovskimi, da ne bo pomote. V resničnem življenju pač vem kako mi je ime.
Smešno je namreč, da imam blog naslovljen pod imenom lil`mya. Super. Kaj pa je s stellcy, ime s katerim se "podpišem" pod vsakim komentarjem, ki ga oddam?
Ne znam se organizirati in se enostavno zmeniti sama s sabo, če bo lil`mya ime spletnika, klicala pa se bom stellcy ali pozabimo to stellcy in se enostavno začnem podpisovati, klicati, itd. lil`mya in konec zgodbe.

Al pa če ostane kr tko - raztreseno, kot sem tudi sama že v osnovi. :)

Ne vem še čist točno. Sicer pa blog tako ali tako vedno bolj umira. Nimam tolk časa, ko ga pa imam pa nimam energije za konkretno pisanje. Za kar mi je zelo žal, ampak baje bo z novim letom lažje. :) Hmmm ...

Offtopic: Do 7. januarja le še 17 dni ... :)

Slabe tri mesece nazaj sem se preklela, da o tebi ne bom več pisala. Ne glede na vse, sem rekla, se ne bom več razdajala nekim tipkam na tipkovnici in potem čez nekaj časa jokajoč brala napisane besede, ki sem jih pisala cela srečna, odeta v odejo ljubezni, ki me je močno grela.
Danes pa tukaj spet pišem o tebi. Toliko o mojih obljubah sami sebi.

Tokrat bi rada napisala kaj čutim, kako se počutim in kaj se mi je zgodilo od takrat. Rada bi napisala, saj povedala sem ti tako ali tako že. In vesela sem, da je tako. Pogovarjati sva se pravzaprav od nekdaj znala. Pa saj sva vse znala skupaj. In še bi znala. Če nebi iz prelepega odnosa, ki sva ga imela spletla neko turobno zvezo v kateri se nihče od naju ni počutil udobno in ne glede na to, da so se tisti dan parala srca, najin odnos ni bil več lep. Spustila sva nitko v zrak, da je odletela svojo pot.

A nitko je veter prinesel nazaj.

Ni pa prinesel tistega zaradi česa bi lahko bilo nama lepše. Ni prinesel čarobne paličice, da se stvari obrnejo nama v prid. Bova lahko še kdaj sestavila skupaj tisto kar sva takrat raztrgala?

Rada bi, da si tu, ampak si ne želim več tistega kar je bilo. Želim si pravljico, ker vem, da si jo zaslužim.

Sploh pa, če si ti upal pisati o tem, lahko tudi jaz.

To so trenutki oz. to je tisti čas, ko na računalniški mizici posodica z bonboni zamenja košara s suhim sadjem, mandeljni in oreščki. Ko pihnem prah iz tiste škatle, kjer se vse sveti od načičkanih bunkic, zavozlanih lučk, plišastih bižičkov in raznoraznih svečnikov v oblikah snežakov, vil in angelčkov.
V jedilnici navadno vazo s svežimi rožami zamenja božična zvezda in venček s štirimi svečkami.
Ko se pelješ po cesti ti od vsepovsod blešči, mesto je že okrašeno.

In potem se v meni prebudi tisto razmišljanje.

Že v osnovi je ta praznik, ves ta romompom in blišč narejen za otročke. Za tisti sijaj v očkah, za pričakovanje in ta poseben mesec, ko mogoče celo zapade sneg. Naslonjeni na okenske police mislijo, da bodo ugledali leteče sani, Rudolfa in moža v rdeče-belem. Tisto noč prej sploh ne zatisnejo oči, čakajoč na njega in na darila, ki jih bo prinesel. Čudovit občutek, ki jim preplavi telo z mravljinci.

Priznam, v tem obdobju večkrat razmišljam o tem. O dnevu, ki ga bom jaz pričarala svojemu malčku. S piškoti, z bunkicami na jelki in s tistimi sprehodi po zasneženem parku. S pravljicami, ki jih bo želel poslušati znova in znova. Z majhnimi pozornostmi in predvsem z veliko podarjene ljubezni.
Malce me vse skupaj razžalosti, ampak to je potem že druga zgodba.
Čarovnija kaj lahko naredi ena reklama človeku.

Presladko, vem. A tako se počutim zadnje dni. O tem razmišljam in ni me sram. :)


foto-vir

Ob tej priložnosti bi se zahvalila moji bolhi, ki me je včeraj varno pripeljala do Ljubljane in nazaj.
Hvala, bouha. :)

Sem ji želela v zahvalo kupit piškot, a so mi na bencinski rekli, da ne prodajajo piškotov za avtomobile. Sucks big time.
V Ljubljani je bilo pravzaprav fenomenalno, če odštejemo to, da sva (dvakrat, z dvema različnima paroma) zgubila v biljardu, da še ni bilo prižganih lučk v centru in da se mi je po obilnem obroku konkretno dremalo.


Danes pa sva obiskala Ikeo. Super je bilo.
Zagonila sva zajeten šop evrčkov, se (zopet) presmejala, se dvakrat uspela zgubiti (obakrat v Mariboru) in če lahko rečem v imenu obeh, se imela super fino fajn.
Jaz pa pač rada pojem. :) Pač.