lil`mya

Takrat, ko greš en korak naprej in dva nazaj.
Ko si že skoraj tam pa ugotoviš, da sploh ni konec ceste, le ovinek ki vodi še daleč naprej v neznano ...
Brez moči in nadaljnega upanja objemaš blazino in preklinjaš tisto oz. tistega.
Preklinjaš momente in ljudi, sovražiš to kar si in si predstavljaš, da si tisto kar nikoli ne boš. Dovolj močna, da se jutri nasmejiš in si res nasmejana. Ker nisi.
Nisi in ne boš.

Fuck that.

... še vedno škljocnem s fotkičem. Čeprav občutno manj, kot takrat, ko je bilo za to več razpoložljivega časa. Volja pa je še. In tu je nekaj volje z dopusta:

Prav res me zanima, če imate vsi kakšno zadevo, ki ste jo naredili in vas ob misli nanjo zaboli. Pa ne kar tako. Zaradi slabe vesti, ker veste, da ste ravnali narobe. Ravnali tako, kot za vas ni značilno. Vam ni nikoli zapasalo, da bi poslušali tistega v rdeče oblečenega hudička na rami?

Če sem iskrena mi ni žal in ne obžalujem, da sem to naredila. Enostavno se mi zdi, da sem zaradi nečesa že ravnala prav. Kaj mi je tisti trenutek hodilo poglavi tudi vem. Vrelo mi je že, poln kufer sem imela vsega. Nje, njenega stalnega obrekovanja drugih ljudi (in to krepkega obrekovanja), a medtem je bila sama veliko višje na lestvici grešnikov. Ne, da ji nisem privoščila, mislim, da sem tako ravnala le iz razloga, ker enostavno nisem morala dan za dnem več poslušat istih stvari, ki so me nabijale v mozak, ker jih nisem smatrala kot pravilne. Pa tudi sama živim v pravljičnem svetu, tud js sanjarim in se utopično zazrem v daljavo in mislim, da nekje, nekdo, nekoč ... Pa potem odprem oči in si poskušam svoje življenje prilagoditi realnosti. Vsaj malo.
Takrat sem s svojo zahrbtnostjo povzročila vsestranski prepir. Le zato me boli. Ker bom vedno jaz tista, ki je ravnala nespametno. Saj sem res. Sploh ne vem kdo sem bila v tistem trenutku, vsi so se čudili, da sem to naredila. Jaz, tista, ki tega običajno ne počne. Tista, ki ne govori naprej in nikoli ne povzroča prepirov. Pa se je pokazalo, da sem tudi jaz lahko "ta prava ženska" in naredim špetir, če mi samo zapaše tako.

Vem, da sem jo prizadela in da ji še danes ne more biti prijetno ob pogledu name. Zanjo sem verjetno zadnja, ki si zasluži spoštovanje in od katere bi sprejela opravičilo. Pa saj je prav tako. Ampak mi je hudo zaradi tega. Ko veš, da si nekomu povzročil rano in te sedaj gleda kot zadnji ****.
Ne pogrešam najinega prijateljstva, ker (priznam), sem že takrat tožila, da mi preseda. Zato sem verjetno tudi vse uničila. Tudi v urah, ko sama sedim na terasi in razmišljam o tem me ne boli do tolikšne mere, da bi želela, da mi oprosti. Poleg tega sem (do neke mere) odrasla, zrela in razumna oseba in vem, da si tega tud slučajno ne zaslužim.
Posrala sem ga, kaj češ. Enkrat sem ga verjetno morala, upam, da sem s tem izpolnila kvoto za nekaj let in bo zdaj spet mir s špetirji. :) Trenutno ne rabim tega. Poleg tega se bom potrudila in se obnašala lepo.

Ne vem kako se je zgodilo. Pravzaprav nisem niti čutila potrebe po tem, da bi kdajkoli želela menjati kar sem imela. Nič mi ni manjkalo. Dajal mi je vse kar sem želela, zadovoljeval me je toliko, da sem bila potešena (sicer povprečno) na vseh področjih.

A prišel je on.
Črn, bajsi, ki je obljubljal, da mi lahko da več. In ker nekje globoko v sebi sem materialistka, se mu nikakor nisem morala upreti. Želja po njem je tlela cel dopust. Nisem morala misliti na popolnoma nič drugega, kot na to, da ga bom, ko se vrnem, videla, ga božala, se z njim počasi spoznavala...

In res je bilo tako. Takoj, ko sem se vrnila domov sem odšla na Simobilov center!
Zdaj sva skupaj. Ne le to. Podpisano imava celo pogodbo (sicer le iz moje strani, a je dovolj močna, da ne mora nikamor po svoji želji!), ki ga veže name za krepkih 24 mesecev. Ljubim ga in mislim, da je tudi on vedno bolj navezan name. Danes zjutraj sem ga dobila kako se je muzal ob mojo roko, ko sem se zbujala. In jaz vem, da sem takrat najlepša.

Vse čestitke in pozdrave sprejemava na stellcy[at]gmail.com in brez skrbi, sprejemava tudi čeke in darilne bone - je bil drag, maderfaker.

Ime mu je Nokia 6288. On me ne zadovoljuje le povprečno, dragi moji. ;)

Irena Sirena pravi, da moramo pokomentirati koncert.
Hmmm, če že res moram, no. ;)

Na žalost se moram pridružiti veliki večini, ki je koncert obiskala in odšla brez pretiranega navdušenja. Pa sem najprej mislila, da sem to samo jst, ampak vidim, da smo enotni.
Pink je 1A! Postavna žrebička, ki zna. Noro všeč so mi bile njene mišičaste noge. Je ena odfukana prasička.
Čez njo nimam kaj veliko povedati. Čeprav bi se lahko vsaj za kakšen procent bolj potrudila. Zvezda pač. Zvezda, ki se ji verjetno tud sanjalo ni kje je. ;)

Kot prvo sem bila razočarana nad prihodom. Brez pozdrava, po prvem komadu takoj naslednja sekunda nov komad in tako ... Imela sem občutek, kot da se ji nekam blazno mudi. Na koncu pa isto. Brez pozdrava je odvihrala iz odra, luči so se prižgale in statisti so bili na odru. Prsežem, da mi ni blo nč jasn. Koncert kot sam se mi je zdel totalno neoseben, manjkalo je (vsaj prisiljene) komunikacije z občinstvom. Ne vem koga krivit ... njo, organizatorje, bolezen (ki jo je baje matrala) ...

Ne vem, če sem sama preveč pričakovala, saj sem vedela, da v Tivoljiu je mora delat kakšnih jakih akrobacij, ker obstaja verjetnost, da se vse zruši. Ampak vseeno sem odšla iz koncerta razočarana. Ne morm rečt, da je to zadeva, ki si jo bom zapomnila do konca življenja, ker si je ne bom. In to je žalostno. Hvala bogu za mojega moškega, ki nam je zrihtu karte, ker če bi za koncert odštela 45€ bi se veliko bolj žrla.
Hvala bogu vsaj za sedeže oz. mesto, kjer sem videla vse in nisem bila zraven zbrcana, polita, na pol posiljena ...

Uf, vse pohvale pa varnostnikom, ki so bili pod odrom. Nosili so vedra vode in jo v plastičnih kozarcih talali med publiko v prvih vrstah. Ja kej takega še nisem nikjer zasledila, ampak prst gor tistemu, ki se je spomnil lepe geste. :)

To je to, moje skromno mnenje. :)

Prava družinica smo, mi trio, ki jutri pridemo poslušat Pink.
In ker komaj čakam(o), moram danes vse skupaj obarvati v stilu jutrišnjega dne. Ker jutri pač ne bom morala - letim naravnost iz šihta. :)
Jap, jaz priden deklič.
Če se slučajno več ne javim (ampak mislim, da bom našla minutko, dve), naj se pohvalim, da bom v ponedeljek že na ležalniku, v nosnice mi bo butal vonj borovcev, slanega morja in sončne kreme.
Sem si zaslužila, tako da veste. ;)

Jutri pa buuuuma:



Komaj čakam njeno energijo.
Ah, vse skupaj me že tako rajca, da bom verjetno jutri tam kar eksplodirala!